Najprej literatura

Biblija je poezija, pripoved, pismo, prerokba, postava, modrostna literatura, apokaliptična vizija. Vsaka zvrst ima svoj ritem, svojo logiko, svoj način pomena. Poezijo prevajamo kot poezijo – z ritmičnimi prelomi, metaforo in zvokom. Prozo prevajamo kot prozo – z pripovednim zamahom in naravnim govorom. Oblika nosi pomen; spoštujemo oboje.

Kontekst, ki postane viden

Izvirni bralci teh besedil so razumeli stvari, ki jih sodobni bralci ne: kulturne navade, geografske reference, religiozno ozadje, literarne odmeve iz prejšnjega Svetega pisma. Večina prevodov te pošlje v opombe. Mi vpletemo bistveni kontekst neposredno v besedilo – z jasnim oblikovanjem, da vedno veš, kaj je napisano in kaj pomeni. Besedilo vidiš tako, kot so ga doživljali stari bralci, ne da bi izgubil iz vida, kaj besedilo dejansko pravi.

Ekumenski temelj

Naš ekzegetski temelj izhaja iz katoliške, protestantske, pravoslavne in pentekostalne učenosti. Ne da bi zbrisali razlike – te so pomembne – ampak ker vsaka tradicija osvetljuje nekaj, kar druge morda zamudijo. Besedilo pripada vsej Cerkvi. Naš postopek to odraža.

Zasnovano za resnično angažiranost

Ne razmišljamo le o tem, kaj povedati – razmišljamo o tem, kako ljudje dejansko berejo in rastejo. Na podlagi raziskav o digitalni pozornosti in duhovnem oblikovanju načrtujemo formate, ki delujejo s tem, kako se ljudje danes ukvarjajo: pregledni po potrebi, poglobljeni po vabilu, veččutni prek zvoka, glasbe in meditacije.

Impulz Binkošti

Duhovo prvo javno dejanje je bilo prečkanje jezikovne ovire. Na Binkoštih so ljudje iz vseh narodov »slišali v svojem jeziku« (Apd 2,8). Čudež ni bil le moč – bila je dostopnost. Od vsega začetka je Bog pokazal, da je njegova beseda namenjena vsem, v oblikah, ki jih razumejo.

To je srčni utrip prevajanja. In to je prepričanje, ki poganja Aperto: vsaka evropska jezikovna skupnost si zasluži vire Svetega pisma z resnično globino – ne le golo besedilo, ampak kontekst, učenost in multimedijo, ki ga oživijo.

Precedens reformacije

Reformatorji so verjeli, da ima kmet enako pravico do Svetega pisma kot duhovnik. To prepričanje je zahtevalo novo tehnologijo – tiskarski stroj – in so mu cerkvene oblasti, ki so se bale, kaj se bo zgodilo, ko bodo navadni ljudje lahko sami brali, odločno nasprotovale.

Prav so imeli, ko so slutili, da se bo vse spremenilo. Narobe so imeli, ko so temu nasprotovali.

Vsako širitev dostopa do Svetega pisma je sledil ta vzorec: narodni prevod, tisk, zvok, digitalno. Vsak je bil sprva sum. Vsak je bil sčasoma sprejet. Vsak je razširil doseg Božje besede do ljudi, ki so bili izključeni – po jeziku, pismenosti, strošku, geografiji.

Prevajanje s pomočjo umetne inteligence stoji v tej liniji. Tehnologija je nova. Prepričanje je staro.

Božji vzorec nepričakovanih sredstev

Sveto pismo je polno Boga, ki deluje prek nepričakovanih orodij:

• Osel govori preroku (4 Mz 22)
• Poganski kralj je imenovan Božji »maziljenec« (Iz 45,1)
• Tuji astrologi so vodeni k Mesiju (Mt 2)
• »Nespametne stvari sveta osramotijo modre« (1 Kor 1,27)

Ko je Jezus rekel: »Če bi ti molčali, bi kamenje zavpilo« (Lk 19,40), je poudarjal neizogibnost: Božja resnica si bo utla pot. Če pričakovani glasovi odpovedo, bodo vstali nepričakovani.

Ne trdimo, da je umetna inteligenca kamenje, ki vzklikne. A verjamemo, da ko je potreba resnična in tradicionalna sredstva ne zmorejo zadostiti, Bog odpira nove poti. To je že počel. Verjamemo, da to počne znova.

Silicijevi čipi so navsezadnje kamni, ki smo jih naučili misliti. Pesek, prečiščen in vrezan z vezji, naučen na zbranem znanju človeštva. Če Bog lahko govori skozi goreči grm, osla ali kruh in vino – morda silicij ni tako čudno sredstvo.

Evropska tišina

Evropa je bila nekoč srce krščanske civilizacije. Danes je eden od najbolj posvetnih celin na Zemlji – in eden od tistih, ki jim najbolj primanjkuje kakovostnih virov Svetega pisma.

Tišina tukaj ni v prvi vrsti zavračanje. Gre za nesposobnost.

Zgodovinske Cerkve imajo pogosto institucionalne vire, a upadajočo energijo – in včasih teološko dvoumnost glede tega, ali Sveto pismo še preoblikuje. Evangeličanske in karizmatične skupnosti imajo prepričanje, a jim primanjkuje obsega in infrastrukture. Manjše jezikovne skupnosti – danska, švedska, poljska, portugalska, ukrajinska – preprosto ne zmorejo vzdrževati desetletij učenega dela, ki je potrebno za vire takšne globine.

Potreba je ogromna. Tradicionalna zmogljivost je nezadostna. Ne ker bi bili ljudje nezvesti, ampak ker ekonomija ne deluje in demografija se je spremenila.

Kaj umetna inteligenca omogoča

Prevod takšne globine – literarni, kontekstualno obogaten, multimedijsko bogat, ekumensko utemeljen – bi navadno zahteval generacijo dela na jezik. Za večino evropskih skupnosti se sploh nikoli ne bi zgodil.

Umetna inteligenca ne nadomešča človeške presoje. Pomnoži jo. Vsaka ekzegetska odločitev, vsaka prevajalska izbira, vsaka opomba še vedno gre skozi človeški pregled. A obseg postane mogoč. Enaintridesetih jezikov zdaj. Več prihaja. Viri, ki jih manjše skupnosti nikoli ne bi mogle same ustvariti – končno v dosegu.

Kar se je zdelo nemogoče, je zdaj izvedljivo. Skupnosti, ki so čakale generacije, morda ne bodo morale čakati dlje.

Verjamemo, da to šteje. Verjamemo, da je Bogu mar za to. In verjamemo, da nam je dal orodja, da glede tega kaj naredimo.

Poštenost

Ne skrivamo kompleksnosti, ne glajimo težav in ne pretvarjamo, da smo gotovi, kjer gotovosti ni. Besedilo je čudnejše in zahtevnejše, kot mnogi prevodi dajejo slutiti. Pustimo mu biti.

Dostopnost

Vsak stavek mora biti razumljiv brez notranjega besedišča ali predpostavljenega religioznega ozadja. Jasnost ni zniževanje ravni – je gostoljubnost.

Literarna mojstrovina

Jezik, vreden besedila. Ne le prenesene informacije, ampak pisanje, ki nagrajuje branje – ritem, podobe, teža.

Duhovno pričakovanje

Temeljito preučujemo, ker verjamemo, da besedilo še vedno preoblikuje. Učenost služi srečanju, ne obratno.

Ekumenska ponižnost

Učimo se iz tradicij zunaj lastne. Priznavamo, česar ne vemo. Svoje razlage držimo z odprtimi rokami.