Luka — Uvod

Najradikalnejši stavek celotne Lukove knjige zazveni že v prvem poglavju — in ne izgovori ga noben voditelj, noben prerok. Zapoje ga mlada, neporočena ženska iz obrobne galilejske vasi: Mogočne je vrgel s prestolov in ponižane povzdignil. Lačne je nasitil, bogate je odpravil prazne. V jeziku prvega stoletja to ni pobožna želja. To je politična razglasitev.

V tem enem stavku stoji teza celotne knjige: kdor je videti zunaj, v resnici stoji v sredini. Vanj se razloži skoraj vsaka nadaljnja zgodba.

Kakšna knjiga je to?

Kdor prvič odpre evangelij, praviloma prihaja z napačnim pričakovanjem. Ali čaka reportažo s preverljivimi dejstvi, ali versko propagando v zgodovinski preobleki. Luka ne dela ne enega ne drugega.

To, kar je napisal, pripada antičnemu žanru, imenovanemu bios — življenjepis. Pisali so jih Plutarh, Svetonij, Tacit. Njihova pravila se danes zdijo tuja, a so bila takrat jasna: avtor izbere prizore, ki zgostijo smisel enega življenja. Material razporedi po argumentu, ne po koledarju. Govore sestavlja — ne kot ponaredek, temveč kot uveljavljeno literarno prakso: kaj bi ta oseba v dani situaciji rekla? Tako so delali vsi antični zgodovinarji in občinstvo je to vedelo.

Luka to sam pove v prvih štirih stavkih: preučil je vire, prisluhnil pričevalcem in piše »urejen prikaz« za nekega Teofila. Urejen ne pomeni kronološki. Pomeni: pripovedovan z namenom.

Avtor se nikjer ne imenuje. »Luka« je ime, ki mu ga je pripisala tradicija drugega stoletja — morda zdravnik iz Pavlovih pisem; gotovosti ni. Kar besedilo razkrije samo: izobražen pisec, zanesljiva grščina, poznavanje judovskih spisov v grškem prevodu, verjetno nejudovski izvor. Nastanek med letoma 80 in 95, torej približno petdeset let po dogodkih. In obstaja nadaljevanje: Apostolska dela so drugi del istega projekta.

Kako se bere antični tekst

Tri stvari, ki jih je takratno občinstvo vedelo in ki jih sodobni bralec potrebuje.

Govori niso stenogrami. Noben antični avtor ni trdil, da je dobesedno zapisal, kar je kdo rekel. Zapisal je, kaj bi ta oseba verjetno rekla — zgostil, priostril, pripeljal do bistva. Tako je delal Tukidid, tako Luka. To ni prevara, to je drugačen dogovor med avtorjem in bralcem.

Številke imajo pogosto simbolno funkcijo. Dvanajst apostolov, sedemdeset poslancev, štirideset dni v puščavi — to niso naključne količine, ampak nosilci pomena, ki jih je judovsko izobraženo občinstvo prepoznalo takoj.

Izbira je interpretacija. Luka ne pove vsega, kar se je zgodilo — izbira, zgoščuje, izpušča. In prav v tem izboru je njegov argument. Kadar se kaj pojavi pri Luki, pri drugih evangelistih pa ne, se splača vprašati, zakaj. Praviloma ima razlog.

Kako se zgodba premika

Pripoved sledi zemljevidu. Začne se v jeruzalemskem templju — verskem in političnem središču —, premakne se na galilejski sever in se nato v dolgem, počasnem loku vrne v Jeruzalem. Ta lok, ki se vleče čez poglavja 9 do 19, je srce knjige: Jezus gre naproti mestu, o katerem ve, kaj ga tam čaka. Med potjo uči, pripoveduje prilike, ozdravlja, se prepira. Luka se ne mudi. Pot ni predigra k dogajanju — pot je dogajanje. Začetek prinese dve nemogoči rojstvi in preizkušnjo v puščavi; konec ne prinese triumfa, ampak zadnjo večerjo, prazen grob in naročilo: čakajte. Konec, ki se odpira.

Kaj je vredno opaziti

V Lukovem besedilu je več žensk v aktivnih vlogah kot v kateremkoli drugem evangeliju. Marija ne sprejme le sporočila — odgovori s pesmijo, ki je politično najostrejše besedilo Nove zaveze. Elizabeta je prerokinja, Ana je prerokinja. Skupina žensk finančno vzdržuje celotno gibanje in besedilo jih navaja poimensko. Ženske so prve, ki pričajo o vstajenju. Splača se jih šteti — in paziti, kaj govorijo in počnejo, ne le, da so sploh tam.

Ne spuščaj denarja z oči. Luka je med štirimi evangeliji ekonomsko najbolj neposreden. V njegovih blagrih ne piše »blagor ubogim v duhu« — piše blagor ubogim, brez dodatka. Knjiga vsebuje svarila bogatim, ki jih večina lastnikov Biblije nikoli ni prebrala. Sprašuj se med potjo: kaj po tem besedilu bogastvo naredi s človekom?

Kdor v Lukovih zgodbah igra junaka, skoraj nikoli ni tisti, ki bi ga pričakoval. Definicijo ljubezni do bližnjega poda Samarijan — iz etnične skupine, ki so jo takratni Judje najgloblje prezirali. Edini gobavec, ki se vrne zahvalit, je prav tako Samarijan. Vojak, čigar zaupanje preseneti Jezusa, je rimski okupator. Kadarkoli Luka potrebuje lik, ki pokaže, kaj je pravo ravnanje, izbere nekoga od zunaj.

In eno vprašanje teče skozi celo knjigo: Koga Jezus opazi? Njegov pogled pade na ljudi, ki jih je takratna družba naredila nevidne. Slediti njegovemu pogledu je morda najkrajša pot do razumevanja te knjige.

Zakaj brati to zdaj

V Sloveniji problem Biblije ni, da bi jo ljudje zavračali. Problem je, da za večino preprosto ne obstaja. Vera je babičina stvar — nedeljska maša, veliki prazniki, morda pogreb. Mladi Ljubljančani so pragmatično sekularni: ne sovražni, ne zainteresirani. Vera ni tema, o kateri bi se pogovarjali v kavarni ob Ljubljanici.

Kar si večina misli o Bibliji — če sploh kaj misli —, izhaja iz drobcev: božična igra v vrtcu, nekaj iz verouka, splošna predstava, da gre za knjigo o tem, kako je treba biti priden. Kdor pa Luko dejansko prebere, to gotovost hitro izgubi. Njegovo besedilo je bolj politično, kot bi pričakoval. Bolj radikalno. Bolj nenavadno. Obračanja, o katerih govori, niso nedolžne zgodbe iz verouka — so sistematični napadi na predstavo o tem, kdo si zasluži moč, kdo pripada in kaj bogastvo naredi s človekom. V Ljubljani, Mariboru ali Kopru ta vprašanja niso nič bolj rešena kot takrat v Galileji.

Luka je pisal za bralce, ki niso imeli nobenega razloga, da bi karkoli od tega verjeli. Njegovo občinstvo so bili izobraženi Grki in Rimljani z enim treznim vprašanjem: Kdo je bil ta človek in zakaj je petdeset let pozneje še vedno pomemben? Kdor odpre to besedilo brez cerkvene preteklosti in brez vezi s katerokoli institucijo, je točno tisto občinstvo, za katero je bilo napisano.

Odpri jo.